V sodelovanju z Muzejem Antarktike v Trstu

V sodelovanju z Muzejem Antarktike v Trstu (Museo Nazionale dell’Antartide di Trieste) smo se dijaki že pred odhodom na raziskovanje najbolj severnega dela Evrope seznanili s klimatskimi spremembami in antarktičnim svetom.

Klimatske spremembe

V zvezi s klimatskimi spremembami se je predavatelj Gianguido Salvi zaustavil predvsem pri paleoklimatologiji, to je vedi, ki  se ukvarja s študijem klimatskih sprememb v preteklosti. Raziskovalci preučujejo vpliv temperature na rast dreves, opazujejo značilnosti stalaktitov in stalagmitov ter prisotnost fosilov tudi na morskem dnu. V arktičnem in antarktičnem  svetu pa je izjemno važno preučevanje ledenih korenov, ki omogočajo veliko preciznost v izračunavanju klimatskih sprememb v večjem časovnem razmahu. To je mogoče zaradi prodiranja ledu, ki s sabo prenaša material na morsko dno; na osnovi analiziranja tega materiala lahko odkrijemo prisotnost nekaterih mikroorganizmov, ki so živeli v določenih odbobjih (pred več tisočletij).

Na podlagi tega lahko znanstveniki ugotovijo klimatske spremembe v teku časa, kar je povezano tudi z raziskovanjem taljenja ali širjenja ledenih površin. Na to dinamiko vplivajo tudi letni časi: poleti je površina ledu manjša, pozimi pa obširnejša.

Najstarejša datacija, ki jo sedaj poznamo,  sega c.a 1.000.000 let nazaj.

Konec arktične pustolovščine

12. marec

In že je prišel dan odhoda. Joj! Ko smo ob treh zjutraj pokukali skozi okno, smo zagledali…nič! …pogled se nam je izgubljal v belini snega…

Žalostni smo pripravili kovčke in ob 04:45 zapustili hostela. Še vedno smo upali, da bi nam snežni metež preprečil odhod, vendar je letališče za take razmere dobro opremljeno in odleteli smo… V Oslu nas je pričakalo toplo sončno vreme, vendar smo se takoj vkrcali na drugo letalo proti Milanu in za seboj zapustili norveška tla. V Milan smo prispeli ob enih in se nato z avtobusom odpeljali proti domu. Med vožnjo smo počivali, obujali spomine na pretekle dneve, gledali filme ter skupaj preživeli še zadnje ure enkratnega enotedenskega izleta.

Izlet nam bo ostal v prijetnem spominu!

Med snežnim metežem in muzeji

11. marec

Zbudimo se v snežnem metežu… Kjub gostemu sneženju dospemo do Polarnega muzeja…

Vodič nam je najprej predstavil arktični živalski svet, na katerega je imelo nekoč močen vpliv življenje tamkajšnjih prebivalcev, ko ni bilo še omejitev pri lovu severnih jelenov, tjulnov, kitov in severnih medvedov. Danes je večina teh živalskih vrst zaščitena z različnimi zakoni. Za umor severnega medveda lahko celo tvegaš več let zapora. To se lahko zgodi tudi v primeru, ko te medved napade, če nisi upošteval vseh pravil, da bi se zavaroval.

Po krajši pavzi smo si ogledali še del muzeja o špedikcijah na severni in južni pol ter spoznali težave, ki so jih pri tem imeli raziskovalci.

Popoldne je obisk oceanografsko-raziskovalne in ribiške ladje odpadel; ogledali smo si tako manjši muzej sodobne umetnosti in nekaterih norveških umetnikov iz 19.- 20. stoletja. V muzeju sta razstavljeni  tudi dve Munchovi umetnini.

Med povratkom v hostel smo imeli čas tudi za zabavo: kepanje in drsanje na ledu sta nam tudi tokrat popestrila dan.

Zvečer smo se po dolgem odlašanju končno posvetili urejanju prtljage. Kljub utrujenosti nas spanec ni premagal: po kovčkih je prišlo na vrsti gledanje filmov, igranje kart in druženje do zgodnjih jutranjih ur.

Slike – sedmi dan (11. marec)

This gallery contains 17 photos.

Šport v naravi

10. marec

Jutro smo posvetili prostemu času: nekateri smo izkoristili čas, zato da bi nadoknadili neprespane ure, drugi smo se sprehajali po mestnih ulicah, tretji pa tekli še po zadnje nakupe in spominčke.

Popoldne pa nas je čakala zanimiva preizkušnja. Obuli smo si krplje in naš simpatični vodič nas je vodil po zasneženi okolici Tromsa. Po enourni hoji po svežem snegu smo se utrujeni dijaki vrnilii v hotele, pogumnejši športniki pa smo nadaljevali pot, tako da smo se vzpenjali, kotalili po snegu, se kepali in po 12 kilometrih končno dosegli cilj! Naš trud je bil poplačan, saj nas je med štiriurno hojo po zasneženem gozdu spremljala čudovito bela pokrajina…

Kljub utrujenosti smo vsi skupaj veselo preživeli večer v disku.

Na univerzi

9. marec

Po nekaj dnevih zabave smo dan posvetili predavanjem in raziskovanju na univerzi v Tromsu. Zjutraj smo sledili predavanju o vplivu globalnega segrevanja na arktični svet (o kratkih in dolgoročnih posledicah). Sledilo je krajše predavanje o okisičenju morske vode zaradi povišanega CO2. Po krajši pavzi za “študentsko” malico smo si ogledali laboratorij za analizo zooplanktona, nato pa še sami pod mikroskopom v drugem laboratoriju opazovali morsko vodo z živalskim planktonom.

Po pestrem in poučnem dnevu smo sli ogledali tipični šotor Samijev. Večerjali smo v “samijsko” opremljenem prijetnem prostoru. Tokrat smo okusili jelenjo juho, eno njihovih tradicionalnih jedi.

Po končani večerji smo ob igranju kart in druženju izgubili občutek za čas in tako zamudili na zadnji avtobus… Po napornem dnevu nas je torej čakala še enourna hoja po spolzkem ledu… Končno smo prispeli v hostel in… zaspali.

Slike – šesti dan (10. marec)

This gallery contains 53 photos.

Slike – peti dan (9. marec)

This gallery contains 57 photos.

Po krajši zamudi so slike sedaj dosegljive!

Odkrivajmo svet Samijev

7. marca smo jutro posvetili spoznavanju kulture Samijev, ki naseljujejo severni in srednji del Norveške. Samiji so bili avtohtono ljudstvo, sestavljeno iz klanov. V teku stoletij so se pomikali proti severu države. Od vedno so živeli v sožitju z naravo; niso imeli namena ustanoviti svoje vojske, države, imeti svojega vodjo ali osvajati nova ozemlja. Ob bivanju v naravi so začeli gojiti severne jelene in postali tako nomadi. Bili so tudi odlični smučarji, lovci in lokostrelci. Znani so po izdelavi krznenih plaščev. Za Samije je bila sveta žival medved, ki so ga večkrat pokopali skupaj z otroki ali ženskami, z dolgimi spiritualnimi obredi, ki so včasih trajali tudi do nekaj dni. Volkove pa so, nasprotno od medvedov, sovražili, saj so jelene ubijali. Zaradi tega so si gradili tudi manjše hišice na višjih kolih, kjer bi bili na varnem.

Samiji se še danes smatrajo za otroke sonca, ki predstavlja njihovo glavno božanstvo. Pri obredih so uporabljali totemske simbole, ki so jih upodabljali tudi na šamanske bobne; verjeli so tudi v božanstvo lova (Leibalmai), boga gromov in strelov (Horragalles), božanstvo bolezni in smrti (Ruta) in druga božanstva.

V drugi sobi, namenjeni sodobni zgodovini Samijev, nam je vodička razložila, da se je samijska manjšina začela boriti za svoje pravice šele po drugi svetovni vojni. Po napadu nacistov, ki so med drugim uničili in porušili njihove cerkve, šole, bolnice, javna poslopja in drugo, so Samiji doživeli velik pretres, ki jih je privedel do tega, da so začeli razmišljati o svojem položaju. Norvežani so predlagali ustanovitev laburistične stranke, ki bi spet organizirala državo, vendar pod pogojem asimilacije Samijev. Tako so slednji spremenili način življenja, v javnih šolah pa je stopila v veljavo prepoved uporabe njihovega jezika. V teku let je manjšina ustanovila dve politični smeri, leta 1989 pa parlament.

Kar se tiče izobrazbe, je bila večina Samijev do šestdesetih let še nepismena.

Obstaja sedem različic jezika samijev (nekatere obsegajo samo dvesto govornikov), vendar zaradi asimilacije samo redkokateri poznajo pisni jezik. Kljub temu so si samiji izborili nekatera pomembna mesta v norveški družbi.

Kvaloya v znamenju dišečih trsk

Prvi del jutra smo preživeli v avtobusu, s katerim smo se peljali na otok Kvaloyo, ki je nekaj kilometrov oddaljen od Tromsa. V avtobusu so imeli glavno besedo razigrano vzdušje, smeh in veselo dijaško petje.

Ko smo po uri vožnje prvič izstopili iz avtobusa, smo po kratkem šoku zaradi močnega dišečega vonja po trskah, obiskali tovarno, kjer predelujejo sveže trske v suhe in slane, pripravljene za izvoz. Izvažajo jih predvsem v Rusijo, Brazilijo, Španijo in Portugalsko. Bili smo prva šola, ki je imela možnost, da si podrobno ogleda tovarno, na kar smo zelo ponosni. Sprejel nas je prijazen lastnik Kay, ki nam je orisal in pokazal postopek, po katerem se živa trska spremeni v pakiran paket, pripravljen za izvoz. Del ribe, ki je ne izvažajo, je le jezik, ki ga izkoristijo za domačo uporabo. V Kayevi tovarni pa se ukvarjajo samo s predelavo večjih rib (nad 6kg).

Po obisku smo se z avtobusom peljali mimo prekrasnih nordijskih fjordov, ki so nas direktno očarali. Ko je začelo povrhu še snežiti, pa smo imeli občutek, da smo se iz realne dimenzije pomaknili v svet pravljic, kjer se meja med stvarnostjo in čarom pokrajine briše…

Lačni popotniki smo dočakali tudi kosilo. Tokrat smo se ustavili na otoku Sommaroya. Zamrznjen del otoka in plaža z belo mivko sta nas tako navdušila, da smo tam ob drsanju, padanju in spotikanju na ledu preživeli dobri dve uri popoldneva.

Ob povratku v hostel smo obiskali še tipično ribiško naselje z majhnimi lesenimi hišicami ter tradicionalnimi ladjami, ki so jih nekoč tam izdelovali domačini. Danes je naselje muzej in vir ohranjanja tradicije; poleti imajo otoci možnost, da se enkrat tedensko učijo veslati.

Izmučeni smo končno prispeli v hostel in nadaljevali s pisanjem našega dnevnika…

Tukaj dobite naš članek na Slomediji: http://www.slomedia.it/trzaski-presernovci-raziskujejo-v-severnem-norveskem-mestu-tromso